Ostrenje pogleda: filmskokritiška delavnica Društva za širjenje filmske kulture KINO!
Boles ali iluzija
Boles, Špela Čadež, 2013
Zares težko je z animiranim filmom, še posebej s stop-motion tehniko, prikazati čustva. Še težje je vzbuditi čustva pri gledalcu. Špeli Čadež to odlično uspeva s pripovedjo o mladem pisatelju in njegovi sosedi, prostitutki z namišljenim zaročencem. Zgodba je postavljena v temačnem, pustem mestu, polnem smoga.
Lutke, s katerimi je bi posnet film, so zelo natančno izdelane in za trenutek dajejo občutek, da je to resnični film, saj so (lutke) tako pristne in resnične. Tudi pri zvoku avtorica ni skoparila. Sinhronost gibanja slike in zvoka pa filmu omogočata pestrost, s katero pritegne.
Iluzija, v kateri se znajdemo, je plod domišljije osrednjega lika, mladega pisatelja, ki se v svojem osamljenem življenju postavlja v situacije, tako resnične kot popolnoma »nemogoče«. Fantazije, ki jih doživlja so najverjetneje plod stanja njegovega duha. Film zavede predvsem zaradi odnosa med glavnim likom in njegovo pravzaprav namišljeno sosedo, za katerega bi pričakovali, da bi bil nekoliko bolj ljubezenski in ne toliko nasprotujoč. A prav slednje, neujemanje likov gledalca prepriča v resničnost odnosa, ki ga ni.
Konec je povsem nepredvidljiv in hkrati veliko presenečenje. Skoraj nemogoče se zdi prikazati tako lutkovno poosebitev, kot jo v filmu Boles doseže avtorica Špela Čadež.
Izidor Čok
Gimnazija Piran
Preživetje
Inferno, Vinko Modendorfer, 2014
Negotov položaj delavcev v Sloveniji je bil motiv in vodilna ideja za igrani film Inferno. Dogajanje je aktualno: film predstavi zgodbo o Maretu, ki izgubi službo in se tako kot drugi odpuščeni delavci bori za preživetje sebe in svoje družine. Prikazani sta dve skrajnosti, na eni strani bogat lastnik tovarne in na drugi strani nezaposleni, ki je nekoč delal v tej tovarni. Odnos med njima je skrajno napet, ponižujoč in celo agresiven. S tem ko se lastnik načrtno posmehuje bivšemu delavcu, ki mu je zlomil roko, poveličuje svojo moč in dokazuje, da je mogočen »vladar«.
Ko Mare izgubi službo, se mu ubije žena, ker niso plačevali najemnine, sledila je deložacija. V znak obrambe se žena polije z bencinom, se vžge ter zgori do smrti. Mare ob tem dogodku doživi močen čustveni zlom, postane blazen. Kljub grozoviti situaciji otrokom še zmeraj vsako noč vliva upanje in pogum, da se bo vse dobro končalo.
Mare predstavlja tragičnega junaka. Zelo je vzkipljiv, nepremišljen in impulziven, ker si na vso moč prizadeva nahraniti svoje otroke ter jih osrečiti. Izkazuje jima veliko ljubezni, a hkrati jima ne zmore povedati, da matere več ni. Zdi se, da ga je življenje premagalo. Eden izmed skrajnih načinov, kako bi dobil denar, je, da proda svojo ledvico. Za to se tudi odloči. Razvrednoti svoje fizično telo, vendar mu niti to ne uspe, saj nima popolnoma zdrave ledvice.
Film poudarja, da je posameznik močno odvisen od okolja in družbe. Denar je sredstvo, ki določa merila in odnose med ljudmi. Bogati se delajo poštene, reveži pa ne morejo biti pošteni, saj nimajo zagotovljenih osnovnih življenjskih pogojev.
Inferno s tragično zgodbo predstavi položaj malega človeka, delavca v družbi, ki mu ni naklonjena.
Roman Borković Pejnović
Gimnazija Piran
Šoubiznis
Talenti, Nejc Levstik, 2013
V primerjavi s preostalimi študijskimi filmi, ki so se odvili v sredo, se zdi, da je film Talenti narejen kvalitetnejše, kar se tiče slike in zvoka, saj je podprt tudi z bistveno večjo ekipo.
Zgodba je sicer zelo predvidljiva, se pa približa na drugi način. Namreč – film se igra z močnimi čustvi, kot so žalost, ljubezen, hrepenenje, izguba in prijateljstvo. Osrednji motiv prikazuje življenje ob javnem nastopanju oziroma šoubiznisu. Plesalca se pripravljata na pomemben nastop. Med pripravami igralkina mati doživi prometno nesrečo in pristane v komi v bolnišnici. Plesalca sta dolžna izpeljati nastop, saj sta podpisala pogodbi, denarja za preklic pogodb pa nimata. Novinarji pristopajo do njihovega zasebnega življenja na izjemno surov način, saj posnamejo vsako malenkost. Vtikajo se v njuno življenje po nepotrebnem in ne spoštujejo njune intimne.
Začetni kader je zanimiv, saj pokaže najprej samo zapestja vseh članov družine. Najprej starejše roke očeta, potem mlajše hčere in nato malo manj mlajše mame. Oče ima službo, ki od njega zahteva veliko odsotnosti in potovanj, kar posledično vpliva na zakonsko zvezo z ženo. Hči ve, da se mati dobiva s sodelavcem in ji to v avtu, ko se peljeta z letališča tudi pove. Mati je ignorantska in vse zanika, saj je postavljena v neprijeten položaj zaradi razkritja resnice. Hči izstopi iz avta.
Ko izve, da je mati imela nesrečo, si očita krivdo, ki jo nato žre skozi cel film. »Če bi bila z njo v avtu bi bilo drugače,« si razlaga. Njen soplesalec, ki je hkrati njen fant, jo podpira in ji stoji ob strani, a obenem mu predstava veliko več pomeni kakor njej …
Film Talenti izpostavlja vsakdanje probleme ljudi, starejših, staršev in najstnikov. Glasba daje svoj pečat filmu in zarisuje atmosfero dogajanja. Prisotna je predvsem ob igralkinem premišljevanju, stresu, dvomih, nemoči in žalosti.
Šoubiznis je neusmiljen do nastopajočih, posledično vpliva na prijatelje, na družino. S seboj prinaša veliko konfliktov ter možnosti, da človek izgubi stik z realnostjo in občutek za vrednote.
Roman Borković Pejnović
Gimnazija Piran
Brez izhoda
Drevo, Sonja Prosenc, 2012
Že sam naslov prvega celovečernega filma Sonje Prosenc nakazuje zakoreninjenost, ujetost in sorodstvene vezi. Družina oziroma dva sinova sta ujeta v hiši iz neznanega razloga. Dvorišče, na katerem se mlajši sin Veli igra, je zelo skromno. Sam preganja dolgčas z raznoraznimi igrami. Dan se vleče, noč se vleče in beli zidovi dvorišča na trenutke bolj kot na zapor spominjajo na psihiatrično bolnišnico. Situacija se grozljivo poigrava z duševnim stanjem družine.
Na dvorišču imajo kozo, ki deluje kot stalnica v filmu. Kader s kozo še poglablja monotonost in odraža grozo. Prekomerna prisotnost vedno istega prostora izpodrine dimenzijo časa. To se odrazi v zgodbi o palači in ukradenem času, ki jo mlajši sin Veli pripoveduje mami. Beli zid daje zunanjemu prostoru zelo veliko svetlobe, medtem ko je ljubši prostor starejšega brata Aleka temačno stanovanje. Nasprotje kaže, da Alek situacijo dojema bolj grozljivo in temačno, ali pa se samo zaveda, kaj se v resnici dogaja, saj je mlajšemu to prikrito. To nasprotje lahko tudi pooseblja zunanje in notranje čustveno izražanje likov. Zgodba se postopoma razkriva.
Film je sestavljen iz treh delov prikaza trpljenja vsakega člana družine. Veli trpi fizično ujetost na dvorišču, hkrati pa mu primanjkuje socialnega stika. Mati Milena ob nastali situaciji trpi še za izgubo moža. Občutke zadržuje pred sinovoma. Starejši brat Alek trpi zaradi občutka krivde. Zelo nazorni in čutno so posneti detajli rok in nog. Namesto besed spregovori obrazna mimika. Kadri so dolgi in dajejo občutek brezčasnosti in brezizhodnosti. Dnevi in noči se menjajo zelo hitro, medtem ko se liki komajda premaknejo.
Film je prežet s simboliko. Postopoma se izriše, da gre za pripadnike albanske kulture. Razkrije se tudi vzrok zaprtosti – krvno maščevanje druge družine. Mati je najmočnejši lik v filmu, hkrati pa zaseda najbolj varno pozicijo, saj imajo ženske v tej kulturi nižji status. Tako lahko hodi v službo, vendar se ji srce para ob misli, da so njeni otroci zaprti. Zbežati v drug kraj ne morejo, saj iz vseh kotov nanje prežijo.
Krvno maščevanje je v delu uporabljeno le kot okvir za prikaz občutka brezizhodnosti, ujetosti, tesnobe. Skrbno dodelani kadri in scenografija pripomorejo k dojemanju in poistovetenju z neznosnim občutkom. Večinoma neverbalna komunikacija in izražanje čustev s telesom pa poudarita notranjo stisko likov. Presunljiv je veliki plan Velija na koncu, ki ponazarja, da bodo dogodki v prihodnosti najbolj vplivali na njegovo življenje. To je njegovo izhodišče, zaznamovan je že od malega in travme ga bodo spremljale skozi celotno življenjsko popotovanje.
Tea Humar
Gimnazija Piran
Z glavo obrnjen navzdol
Prespana pomlad, Dominik Mencej, 2014
Jasnin svet je skrivnosten in čuden, kot ji sam tudi lepo pove prijatelj Pero. Njene težave se odražajo skozi okolje. Jasna vidi luknje v stanovanju, sanja bizarne sanje in se pogovarja sama s sabo. Mogoče je svet vedno videla takšen. A posamezni detajli nakazujejo neke travme. Življenje v enobarvnih socialističnih blokih niso najstniške sanje.
Njeno razmerje z mamo se izrisuje, ko si Jasna predstavlja, da ji mama govori nekaj lepega. Prizori, ko se Jasna gleda v ogledalu, postrežejo z neolepšano realnostjo – Jasna je nenaličena, zgleda podhranjeno, njeni lasje so dolgi in redki z razcepljenimi konicami.
V filmu s kompleksno strukturo dajejo prizori, ki delujejo skoraj nepovezani, vtis preigravanja realnosti in halucinacij.
Nastja Petrovič
Gimnazija Piran
Drevo kritike
Drevo, Sonja Prosenc, 2014
Mračen, mrk, šokanten začetek filma da takoj vedeti, da to ne bo neka vsakdanja komedija, ki si jo ogledamo za izboljšanje osebnega počutja.
Film pripisuje posebno moč pomenu družine. Žrtvovanje lastnega življenja za dobro najbližjih je redkost. Prikazane so tradicionalne vrednote do maloimetja, cenjenja in ljubezni do družine. Drevo je metafora večnosti in v filmu se vsi pomembni življenjski dogodki družine odvijajo pod hrastom; še posebej ključni dogodek, po katerem je družina dokončno zaznamovana.
Zgodba se odvija večinoma za štirimi belimi zidovi, zagrajenimi, da se ne opazi niti kančka zunanjosti. Ta element odraža izoliranost in hladnost, v kateri mora družina bivati.
Film je premislek absurdnega življenja sedanjosti in pomena svobode.
Klementina Jurančič
Gimnazija Piran
Kamera, Mojca, Akcija!
Kaj pa Mojca? Urška Menart, 2014
Kdo je Mojca? Velikokrat ne posvečamo pretirane pozornosti značilnostim ženskega lika v slovenski kinematografiji. Vse prej opazimo oblačila ali obutev, ki jo razkazuje. Če ima povrh tega še čedno postavo, zaženemo spletni brskalnik in v iskalno okno vtipkamo igralkino ime. Velikokrat se zgodi, da je Mojca, ki v filmu igra osamljeno dvajsetletnico, v resnici mati dveh otrok in srečno poročena.
Mojca je velikokrat trpela, bila je izločena, zamenjana za coprnico, ostala je brez pravice odločanja. Lahko bi rekli, da je njeno življenje nadzoroval nekdo drug: moški. Govorim s perspektive zgodovine ženskega lika na Slovenskem oziroma o samih začetkih filmskega ustvarjanja v deželi pod Alpami. Tako kot v sami zgodovini je tudi ženski lik v filmu skozi čas dobival vedno več svobode, pravic in spoštovanja. Postajal je manj odvisen od drugih likov, ki so mu v preteklosti nekoliko vraževerno rečeno krojili usodo. Mojca ni imela oblasti. Moški liki so bili tisti, ki so odločali znotraj družine, bili postavljeni na visoke družbene položaje in vedno so o vsem imeli prav. Družbeni status ženske tistega časa je okarakteriziral Mojco. Zanimiva je opazka, da se je vsakemu liku matere rodil sin in ne hči, da je bila ženska vedno kriva za vse zagate, da je bilo v filmu vse storjeno po navodilih močnejšega spola.
Ženski lik se je navkljub omenjenim omejitvah skozi zgodovino razvijal. Danes je Mojca enakopravna Janezu. Sama lahko vzdržuje družino in ni je treba cele dneve čepeti doma, temveč si dovoli skočiti v mesto na kavo s prijateljicami, na poslovni sestanek v tujino in morda ji ostane čas še za kakšen nakup v trgovskem centru.
Mojco so v filmu Kaj pa Mojca? razdelili na več Mojčic, predvsem na podlagi njihovih značilnosti. Tako v slovenskem filmskem prostoru nastopajo zapeljivke, zagovornice avtoritete, zvezde slovenske kinematografije …
Se vam že kaj sanja, kdo bi lahko bila Mojca?
Izidor Čok
Gimnazija Piran
Med modrimi vrati, drevesom in nebesi
Drevo, Sonja Prosenc, 2014
Drevo je film, ki daje čutiti strah, še preden se pozna zgodbo, žalost, preden se vidi jok – gre za film, v katerem je nadvladala beda. Dolgi prizori, ki prikazujejo neskončno dolge dneve, pripomorejo pri dobesednem občutenju dolžine določenega časa. Film se deli na tri dele – tri različne poglede na isto stvar treh različno starih oseb. To so mama Milena in njena sinova, mlajši Veli in starejši Alek. Med njimi skoraj ni dialogov, prevladuje obrazna mimika in sporočanje brez besed. Energija, ki se vzpostavlja med njimi, pove dovolj. Ne potrebujejo pogovorov za boljše počutje ali objemov za tolažbo. Tega že zdavnaj več ni. V takšnem filmu bi verjetno pričakovali veliko glasbe. V prvem celovečernem filmu Sonje Prosenc pa je tudi glasbe bolj malo. Glasba zazveni šele ob najbolj grenkih oziroma najbolj srečnih trenutkih. Veliko je tišine ali šumov iz okolja – hiše, v Albaniji, sredi narave, ki ima na sprednji strani dvorišče, obdano s tremi belimi zidovi, visokimi približno dva metra in pol. Na sredini sprednjega zidu so modra vrata.
V filmu je prevladuje modra barva, kot del kostuma ali kot del scenografije. Modra – čustveno povezana z daljino prostora in njegove neskončnosti. Modra barva vpliva na razum. Primerjava psihologije modre barve z vsebino kliče po povezavah. Več kot očitno je, da je vse, kar se tiče filma, od scenografije prek igre, režije, scenarija, pa do postprodukcije natančno premišljeno, in zdi se, da je vsaka stvar prisotna z razlogom, pa čeprav gre le za kompozicijo v formatu. Prav ta natančnost in izjemno izpeljani detajli dajejo filmu čar in značaj.
Film, pretkan s simboli, se osredotoča na krvno maščevanje, značilno za albansko kulturo. Milena, vdova, ki je prisiljena žrtvovati enega od svojih sinov, se odloči, da ju bo zavarovala tako, da se zaprejo v hišo. Prav tukaj nastopi ta beda, beda njihovega vsakdana. Dnevi, ki jih preživljajo za tremi stenami dvorišča, postajajo neskončni in napolnjeni z neprijetno energijo, morda tudi nezaupanjem, ki vlada med družinskimi člani. Nekoč prijeten dom skozi film postaja brezčasni zapor, iz katerega ni izhoda. Mlajši brat Veli je prepričan, da je vse to zgodba, da so v graščini, pred katero so sovražniki, s katerimi se bodo nekega dne spopadli z meči. A vseeno čuti svojo fizično ujetost za tremi zidovi. Na njegovem obrazu in v njegovih kretnjah se riše dolgčas. Alek pa skozi cel film daje občutek krivde, tesnobe, zaprt je sam vase. Zgodba se ne odvija kronološko in tako se zdi, da je Alek nečesa kriv, še preden se razkrije vzrok. Milena, ki verjetno ni vajena biti glava družine, zbira moči in se skuša pokazati kot močna oseba, kar ji tudi uspeva.
Film velikokrat le nakaže določene elemente ali značilnosti določene situacije, preostalo pušča odprto. Nabit je s kompleksno simboliko in tradicijo tuje – albanske kulture.
Ivan Loboda
Gimnazija Piran
Pomoč je greh
Free Božidar, Klemen Berus, 2014
Kratki dokumentarni film Free Božidar navdušuje in prepriča s svojo enostavnostjo in samim sporočilom filma. Avtorji so se s kolektivnim pristopom uspeli dotakniti in iskreno naslikati probleme v današnji družbi, ki presoja v nevednosti. Zaradi Božidarjeve žalostne zgodbe film sproži čustven odziv, da bi želeli ukrepati, in sili k razmišljanju.
Gre za film, pri katerem majhne stvari sprožijo velike. Glavni junak Božidar je preprost človek, ki se je odločil pomagati ljudem; na ilegalen način. Začel se je ukvarjati s politiko droge in posadil kar nekaj konoplje z namenom, da bi ljudem olajšal bolečine ali celo pomagal rešiti življenje pred rakom, kar mu je tudi uspelo. Zaradi vzgajanje konoplje in njene preprodaje je bil obsojen na zaporno kazen. Med kaznjenci se je znašla tudi njegova družina. Ampak kljub prestani kazni se spet odloči za pomoč ljudem. Porodi se vprašanje, kdo vrši večji zločin: človek, ki skrbi za samorastočo rastlino in z njo z velikim uspehom pomaga ljudem, ali tisti, ki zaradi napačne presoje in nevednosti obsodijo človeka za zločinca.
Tonja Senčar
Gimnazija Piran
»Freedom doesn`t exist if nature is illegal.«
Free Božidar, Klemen Berus, 2014
Kratki dokumentarni film Free Božidar avtorja Klemna Berusa obravnava problematično vprašanje zdravstva in pravne podlage. Gre za problem malega človeka, ki bi ga lahko postavili v skoraj katerikoli evropski prostor, a pričujoča zgodba se odvija v Murski Soboti, večinoma na posestvu Božidarja. Klemen Berus je študent na AGRFT-ju in pod le to produkcijo sedaj ustvarja. V preteklosti je posnel že veliko kratkih filmov, kot so Opijalnice (2012), Izključena (2010), My Naughty Neighbour (2010), Zvok (2010), Klic (2010), in Moj bend (2009).
Dokumentarni film je kritika zakona in družbe, ki zaradi pohlepa ljudem ne dopušča svobodne izbire zdravljenja. Farmacevtska industrija je tako lačna, da se je celotno zdravstvo in zdravljenje obrnilo njej v prid, četudi to ni najbolj uspešna pot. Ravno to nakaže avtor v filmu Free Božidar, v katerem se glavni junak upira zakonom v dobrobit zdravja, s sajenjem in prodajanjem marihuane kot oblike zdravila, bodisi s kajenjem ali uživanjem konopljinega olja. Film s kratkimi odseki, ki si ne sledijo po kronološkem zaporedju, prikaže dogajanja v njegovem življenju na različnih področjih (kjer je to njegovo kaznivo dejanje pustilo posledice in vneslo nemir). Z uporabo različnih perspektiv avtor vzpostavi dinamično strukturo.
Božidar govori direktno v kamero, navaja policijske obtožbe, ki jih je preko deset. Poleg njegovih petih, obtožbe bremenijo tudi člane njegove družine in njegovo podjetje, trgovino s pripomočki za kajenje marihuane. Nenehno vmešavanje policije v njegovo življenje oslabi odnose v razmerju in družini, med prijatelji. Del filma so posnetki njegove obdelovalne zemlje, kjer Božidar pripoveduje o izkušnjah, med njim in kamero pa je plastična mreža z njegove kmetije, kar ponazarja, kako ga njegovo delo omejuje, pri tem da bi imel normalno življenje. Zaprt je in obkoljen z brezpredmetnimi zakoni in prepovedi. Sam je imel raka in se ozdravil s pomočjo rastline, imenovane marihuana, in to omogoča tudi ostalim bolnikom. Veliko teh je tudi spregovorilo pred kamero, vendar anonimno v zatemnjenem kadru, saj poleg vseh danih virov informacij, zdravljenje s konopljo še vedno velja za tabu temo. Po koncu enega takšnih kadrov se kamera zaustavi na podobi Jezusa Kristusa in zatem še na keramični podobi nage ženske, ležeče ob luni. Ta majhen del bi bilo moč interpretirati kot nasprotje med moško in žensko energijo, med moškim, bogom, polnim pravil, in materjo naravo, bolj čuteče naravnano, ki nam je tudi podarila to rastlino. Božidarju dosodijo leto in šest mesecev zaporne kazni. Po njegovi prvi reakciji, ko odhiti na cigareto, se nato pomiri in uspe mu ohraniti pozitiven pogled na življenje. Zaveda se namreč, da dela prav. Tako ne izgubi radosti ob malih stvareh v življenju. To nazorno odraža prizor igre z družinskim psom na koncu filma, v katerem z njim in z družino veselo preživlja dan v naravi ob reki.
Film v prvi vrsti ne prikazuje in ne podpira negativne uporabe marihuane, hkrati pa je tudi ne zanika. Kot dokazuje tudi izjava avtorja: »Ni nek džanki, da goji drogo, da bi se zadeval«. Marihuana prav tako kot alkohol ali katerakoli druga odvisnost lahko pripelje do kritičnega stanja, ko substanco uporabljamo kot motilo v vsakdanjem življenju, beg pred življenjem in problemi. Vsaka stvar v prekomerno ekstremni uporabi pripelje do negativnih posledic. Poleg njenih zdravilnih učinkov se lahko konopljo uporabi tudi kot naravni energetski vir, kot nadomestek lesa in lesnih izdelkov, predela se jo lahko v material za obleke ali uporabi kot gradbeno izolacijo. Slovenija je letos odprla prvo konopljarno, pridelavo gradbenega materiala in izolacije iz industrijske konoplje.
Free Božidar skozi zgodbo posameznika povprašuje problematiko najpreprostejšega in najbolj učinkovitega zdravila proti najbolj razširjeni bolezni današnjega časa – raku. Pot do tega zdravila ostaja nezakonita predvsem zaradi pohlepnosti in potrebe po nadzoru kapitala s strani velikih korporacijskih podjetij, kot sta naftna in farmacevtska združba.
Tea Humar
Gimnazija Piran
Odsev
Prespana pomlad, Dominik Mencej, 2014
Pogled v ogledalo, odsev suhe postave in porodi se tisoče vprašanj. Zakaj je dekle tako suhceno, o čem razmišlja, je zadovoljna sama s seboj … Skoraj dvajsetminutni študijski film Dominika Menceja zastavlja vprašanja o dekletu od samega začetka. Že sam naslov napeljuje k vprašanju – kaj, zakaj, kako je prespano … Napetost vzpostavljajo prividi, detajli, odsev v ogledalu, nezadovoljstvo ter srhljiva glasba. Zgodba je sama po sebi preprosta, a veliki plani in halucinacije jo delajo kompleksnejšo, hkrati pa pripomorejo k odprtemu koncu.
Film se osredotoča na življenje najstnice Jasne. Zgodba je podana z različnih perspektiv. Šivi na njenem obrazu in nenehne halucinacije dobijo pomen ob spoznanju Perota, fanta, s katerim preživi večino popoldnevov, njuno druženje pa razkrije odgovore na vprašanja o njeni preteklosti. Srečata se na dvorišču pred blokom, medtem ko Jasna izvaja svoje vsakdanje opravilo – visi z glavo navzdol na igralu. Jasno je, da je imela prometno nesrečo in utrpela hude poškodbe glave, vse drugo ostaja zavito v skrivnost. Pero v njenih nesmiselnih dejanjih poišče drobec smisla. Ne obsoja, pridruži se ji je in tako se skupaj kratkočasita ter spoznavata drug drugega. Pero Jasnino rutino – spanje do popoldneva in visenje z glavo navzdol – popestri. Svet se je z Jasnine perspektive počasi spreminja.
Spremembe presenetijo tudi njeno mater. Televizijski posnetki, ki se pojavijo v ozadju in so osredotočeni na mater, predstavljajo trden odnos med materjo in hčerjo ter skrb ene za drugo. Matere noče razočarati. Želi ji dokazati, da ji gre na bolje, a prividi ostajajo.
Jasna na primer na nebu opazi lep, ogromen planet. Z njim se pogovarja, skupaj z njim sanjari in ga celo poimenuje – Brane. Predstavi ga Perotu in s tem dokaže, da mu zaupa. Skupno ležanje na travi, smejanje, pogovori in vsa ta nenavadnost ju pripelje do poljubov in novih načinov iskanja in opazovanja magičnosti življenja okoli njiju. Osredotočata se na sedanjost, na tukaj in na zdaj. Pero ji s svojo prisotnostjo daje občutek, da ni sama, da ni nevidna, ni le iluzija. Morda pa je iluzija on?
Veronika Malačič
Gimnazija Piran
»Ne vem, verjetno sem potovala«
Prespana pomlad, Dominik Mencej, 2014
Pričujoči kratki film popelje na potovanje po svetu halucinacij in neresničnih vizij, ki so zaznamovale najstnico Jasno. Prepletanje resničnega z imaginarnim, vidnega z navideznim daje filmu skrivnostni značaj. Zaskrbljena mama presuhe in izsušene, izčrpane Jasne, stopnjuje svojo nesigurnost skozi cel film. Na vse to je vplivala prometna nesreča, v katero naj bi bila Jasna vpletena.
Filmska glasba odzvanja v molovskih tonih, ki slikajo otožno, žalostno, včasih depresivno ozračje. Veliko crescendo-v pripomore k razbiranju dinamike in stopnjevanju zgodbe, ki niha od mirnega visenja na gugalnici z glavo navzdol do nepredstavljivih halucinacij. Jasnino visenje na gugalnici podkrepi še kamera, ki se je skupaj z Jasno obrne in pokaže svet, kot ga vidi sama, ko je na gugalnici – narobe. Jasna je iz revnejše družine. Oblečena je, kot bi imela na sebi obleke starejših bratov in sester, katerih namen je le – ta, da so ji prav in jo grejejo. Obleke kažejo tudi na Jasnin karakter in njeno zadržanost. Po eni strani deluje, kot da jo zanima le lasten svet. Ne ozira se na svoj videz in smernice, ki jih narekuje današnja družba. Pomemben ji je le njen Brane. To je planet Saturn, ki ga vidi na nebu. Brane je njen prijatelj. Je povezava med njo, njenim namišljenim svetom in svetom, ki je še bolj namišljen kot njen, tam daleč v nebesih.
Tako kot v glasbi so tudi barve fotografije večinoma v molovskih tonih, ki še bolj poudarjajo grozovitost njenih prividov – grozovitost kot nezmožnost ločevanja resničnega od imaginarnega. A dnevi v filmu so jasni in sončni, toplih barv in dajejo občutek topline, sreče in svobode. Spozna prijatelja iz okolice, Pera. Hitro mu pove, da se ji zdi sumljiv, a hkrati je edini, s katerim se lahko normalno pogovarja. Jasna vstopa v svet »odraslih« – s Perom prvič kadi, se poljublja, verjetno se vanj tudi prvič zaljubi.
Skrbno izbrani dvoumni, včasih vsebinsko nesmiselni dialogi so izjemno usklajeni z menjavo kadrov. Dogajalni prostor – blok in njegova okolica – poudarja skromno življenje in skromnost Jasne same. Njen odgovor na Perovo vprašanje: »Kje si bila do zdaj, da te tukaj vidim prvič?«, se glasi: »Ne vem, verjetno sem potovala.« Morda je zares potovala po svetu in njegovih deželah, zagotovo pa je potovala po svetu idej, prividov in halucinacij.
Ivan Loboda
Gimnazija Piran