Rok Biček je že med študijem s svojim delom izkazoval nenavadno prepričljivost, podprto z izčiščeno estetiko, ki daje prednost kader-sekvencam, specifičnim barvnim shemam in dramatičnim tematikam, izpovedanim v skoraj nevpadljivem, improviziranem, vendar vedno nadzorovanem slogu. Tako kot Michael Haneke, Christian Mungiu in Andrej Zvjagnicev – filmski ustvarjalci, ki ga navdihujejo –, se tudi Biček poigrava s potencialno nevarnostjo, ki preži v majhnih, vsakdanjih podrobnostih. Gesta, pogled ali napačna beseda lahko zanetijo požar. Njegov diplomski film z AGRFT, Lov na race (2010), so takoj odkupili pri ARTE. Film v obledelih barvah slovenske jesenske močvare govori o sinovih, ki očeta iz zapora odpeljeta na lov na race, ta pa se hitro sprevrže v grško tragedijo. Razredni sovražnik (2013), njegov prepričljivi celovečerni prvenec, ki ga odlikujejo minuciozna preciznost in igralci, ki jih ni strah kopanja po globinah čustvenih vezi, je premiero doživel na 28. Mednarodnem beneškem tednu kritike, kjer je bil tudi nagrajen. V filmu, ki je nastal po navdihu samomora in dijaškega upora iz njegovih dijaških dni, Biček z dolgimi kadri in večinoma amaterskimi igralci prikaže dramatičen razvoj dogodkov na šoli, kjer dijakinja stori samomor, ko je po naključju deležna surove kritike novega učitelja za nemščino. Tega upodobi eden vodilnih slovenskih igralcev, Igor Samobor.