POVEZAVA S SLOVENIJO

Spoštovani filmski ustvarjalci in prijatelji filma, v veliko zadovoljstvo in čast mi je, da sem lahko kot »prijatelj slovenskega filma« častni gost 24. Festivala slovenskega filma Portorož.

Srbsko kinematografijo s Slovenijo povezujejo številne čudovite reči. In obratno. Pri nas recimo rečemo »Niko nije prorok u svom selu« ali slovensko »Nihče ni prerok v svoji vasi«, in tako je tudi veliki režiser in moj prijatelj Živojin Pavlović, ko mu je bilo iz političnih razlogov večkrat onemogočeno snemanje filmov v Srbiji, poiskal in dobil delo v Sloveniji. Po drugi strani je moj ljub slovenski prijatelj Karpo Godina začel svojo profesionalno snemalsko in režisersko kariero v Srbiji, kjer je postal del tamkajšnjega črnega vala, zaradi česar je bilo tudi prikazovanje njegovega filma Nedostaje mi Sonja Henie ali slovensko Manjka mi Sonja Henie, posnetega med FESTOM 1971 v Beogradu, več desetletij prepovedano, čeprav še danes ne razumem, zakaj. Takšni časi so bili …

Svoje prve nagrade za življenjsko delo nisem dobil v Srbiji, temveč v Sloveniji, leta 2007 na vznemirljivem festivalu filma in vina v Ljutomeru, rojstnem kraju slovenske kinematografije, ki je poimenovan po pionirju slovenskega filma, dr. Karolu Grossmannu. Tako sem odkril tudi čudovito Prlekijo, ki jo obiščem skoraj vsako leto. Dobri duh beograjskega črnega vala, Branko Vučićević, je napisal scenarij Veštački raj ali slovensko Umetni raj, ki govori o druženju Karola Grossmanna in Fritza Langa v Ljutomeru, kjer je Lang služil vojaški rok, še v Avstro-Ogrski, po tem scenariju pa je nato Karpo posnel tudi čudovit film. Vsi smo pili enako pijačo, prleško belo vino sorte šipon.

V Beogradu je v sedemdesetih vojaški rok služil doajen slovenske filmske kritike Jože Dolmark. Takrat smo se družili v kinoteki in si izmenjevali mnenja o številnih ameriških in francoskih filmih, ki smo si jih ogledali. To so bili časi boja za dostojno vrednotenje žanrskega filma, ki je bil na udaru uveljavljene domače filmske kritike, šolane na temeljih vrednot vzhodnoevropskega družbenokritičnega filma. Naše navdušenje nad zabavnimi filmi Františka Čapa, ki je bil v tem času v Jugoslaviji podcenjen, je Dolmark po vrnitvi v Slovenijo v sodelovanju z Zdenkom Vrdlovcem, še enim podobno mislečim, pretočil v eno od prvih monografij, posvečenih kakšnemu jugoslovanskemu filmskemu režiserju – Františku Čapu. To enotnost v boju za univerzalne vrednote vseh, ne samo »umetniške« vrste filma, smo delili tudi na straneh slovenskega filmskega časopisa Ekran, ki še vedno redno izhaja.

In nenazadnje so številni srbski igralci igrali glavne vloge v najpomembnejših slovenskih filmih in sodelovali z najboljšimi slovenskimi režiserji – od Ljubiše Samardžića pri Boštjanu Hladniku pa do Sonje Savić pri Janu Cvitkoviču. V Sedmini Matjaža Klopčića glavne vloge igrajo Milena Dravić, Snežana Nikšić in nekoč zagrebški, zdaj pa ameriški Srb, Rade Šerbedžija. In seveda je bilo tudi obratno. Miha Baloh in Špela Rozin, ki sta tudi tukaj spadala med najlepše jugoslovanske filmske zvezde, sta bila prav tako pogosta gosta srbskega filma.

Videti je, da smo bili drug drugemu všeč.

Slobodan Šijan