Zvonka Makuc, kostumografinja
Prejemnica nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2024
Zvonka Makuc je kot kostumografinja dala svojevrsten pečat slovenskemu filmu. Ustvarila je nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin. Lahko bi celo rekli, da se je njeno izjemno delo vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest.
Ustvarila je kostumografije za številne slovenske in mednarodne žanrsko različne celovečerne filme, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Zvonkin prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje, prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss.
Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene.
Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene.
Zvonka Makuc je slovela tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Eno izmed njenih najbolj impresivnih del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja – Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran – Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je ustvarila kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja (No Man’s Land) režiserja Danisa Tanovića.
Zvonka Makuc je kot vrhunska kostumografinja tudi odlična mentorica in inspiracija številnim mladim, ne samo kostumografom, temveč vsem filmskim ustvarjalcem. Občudujemo njen občutek za detajl, za nianse. Občudujemo njen spoštljiv, a kreativen in estetsko dovršen odnos do filmskih likov in njihovih življenj, njihovih poti skozi film. Občudujemo njeno radost do filmskega ustvarjanja, njeno pokončno držo, njen občutek za skupno dobro, njeno voljo.
Zvonka Makuc je v filmski skupnosti dejavna skoraj pol stoletja in zanjo ustvarjanje filmov nikoli ni bilo filmska industrija, temveč vedno prostor, v katerem filmska družina podarja svojo ljubezen filmu. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je Zvonka ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko število TV nadaljevank, TV filmov, TV dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov, izobraževalnih oddaj.
Zaradi njenega izjemnega umetniškega doprinosa slovenskemu filmu, televiziji in gledališču ter slovenski umetnosti nasploh je odločitev, da se nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2024 podeli Zvonki Makuc, več kot upravičena.
Člani in članice komisije za nagrado Milke in Metoda Badjure v letu 2024: Lija Pogačnik, Špela Čadež, Sonja Prosenc, Andrej Košak, Milena Zupančič
filmografija (izbor)
celovečerni filmi
Sreča na vrvici, Jane Kavčič, Vesna film, Viba film, 1977
Maja in vesoljček, Jane Kavčič, Viba film, 1988
P.S. (omnibus), Marcel Buh, Boštjan Hladnik, Andrej Stojan, Viba film, 1988
Veter v mreži, Filip Robar-Dobrin, AS Filmske alternative, Viba film, 1989
Ječarji, Marjan Ciglič, Studio 37, Viba film, 1990
Srčna dama, Boris Jurjaševič, E-Motion film, Viba film, 1991
Radio.doc, Miran Zupanič, Arsmedia, 1995
Rabljeva freska, Anton Tomašič, Timaro Productions, 1995
Nepopisan list, Jane Kavčič, Arsmedia, 2000
Nikogaršnja zemlja (No Man’s Land), Danis Tanović, Man’s Films Productions, Studio Maj, Noe Productions, Casablanca, Judy Couniham Films, Fabrica, 2001
Varuh meje, Maja Weiss, Bela film, 2002
Piran – Pirano, Goran Vojnović, Arsmedia, 2010
Čefurji raus!, Goran Vojnović, Arsmedia, 2013
Komedija solz, Marko Sosič, Arsmedia, 2016
Irena, lahko noč, Miha Možina, Astral film, 2017
celovečerni TV filmi
Zrakoplov, Jure Pervanje, Multimedia, RTV Slovenija, Sfinga, Viba Film,1993
Striptih, Filip Robar Dorin, Filmal Pro, RTV Slovenija, 1995
Pet majskih dni, Franci Slak, RTV Slovenija, 1997
Želim vse, Brane Bitenc, RTV Slovenija, 2004
Trpljenje mladega Igorja, Brane Bitenc, RTV Slovenija, 2006
Kosilnica, Brane Bitenc, RTV Slovenija, 2006
igrano-dokumentarni filmi
Valček za 4, Boris Palčič, Casablanca, RTV Slovenija, 2005
Stanislav Škrabec, Oče slovenske fonetike, Matjaž Žbontar, Vizualni laboratorij, 2005
dokumentarni filmi
Otrok Istre – Andrea Antico da Montana, Samo Milavec, RTV Slovenija, 2000
kratki filmi
Lutka, Franček Rudolf, FAS – Filmski autorski studio, 1969
Samota v dvoje – Večer, Nataša Prosenc, Arsmedia, 2000
Izlet, Martin Turk, UL AGRFT, 2002
Rezina življenja, Martin Turk, Arsmedia, 2006
Moj sin, seksualni manijak, Goran Vojnović, Arsmedia, 2006
televizijske nadaljevanke
Dosjeji J.K., Anton Tomašič, RTV Slovenija, Timaro, 1995–1996
Teater Paradižnik, Branko Djurić, RTV Slovenija, 1994–1997
TV Poper, Samo Milavec, TV Koper/Capodistria, 2001–2002
Naša mala klinika, Branko Djurić, V. V. Anžlovar, POP TV, 2004–2007
izobraževalne oddaje
Periskop, Igor Šmit, RTV Slovenija, 1985–1991
Muzikajeto, Branko Bitenc, RTV Slovenija, 2016